Dancing in the sea

Smo različni ljudje. In toliko imamo tudi različnih pričakovanj. Pridejo trenutki, ko še sama ne vem natačno kaj si želim - oziroma vem kaj si želim, ne vem pa kako to spraviti v realnost. Ni čudno, da se včasih ne ujemajo pričakovanja različnih ljudi. Ampak vseeno sem razočarana, ko vidim, da bližnji ne prisluhnejo temu, kar JAZ želim. Vem, težko se je postaviti v situacijo nekoga drugega… pa še vedno (vse prevečkrat) to pričakujem.

Nakup stanovanja stoji. Ne najdemo prave zadeve. Ko pa pravo že najdemo (razpored, kvadrati…) ugotovimo, da bo potrebno ceno še bistveno znižati zaradi raznih popravil v stanovanju. Vse bi bilo lažje, če bi imeli denar in bi se lažje pogajali za ceno. Predvsem pa bi šlo vse hitreje.
Za nameček pa smo se znašli še v situaciji različnih želja…
V stanovanju bo z nama živel še moj brat (3 leta, toliko da doštudira). Razumem ga, da si želi, da bi bilo stanovanje čim bolj v ožjem centru Ljubljane, torej čim bližje faksa. Popolnoma ga razumem, saj sem si tega želela tudi sama, ko sem se selila v Ljubljano. Največje veselje mi v Ljubljani predstavlja to, da grem lahko peš praktično povsod. Ampak usoda je tako nanesla, da sem imela srečo s stanovanjem (po relativno ugodni ceni) v centru. Čeprav praktično nisem smela nič izbirati. Vse kar so me vprašali starši je bilo “Kaj greš delat v Ljubljano… študirat?” ker je bil moj odgovor seveda pritrdilen, sem se sprijaznila, da grem živet k neznanim ljudem v majhno študentsko sobico (čeprav smo želeli sošolci kot klapa živeti skupaj). Danes sem PRESREČNA, da se je tako obrnilo. Mislim pa, da me starša ne bi preveč spraševala, tudi če bi bilo stanovanje malo bolj oddaljeno … Verjetno bi se tako prej navadila na to, da ni vedno vse tako blizu. Danes tudi če si najdeš stanovanje nekje blizu svoje službe, dejansko ne veš, ali boš čez nekaj let še vedno tam. Tako pač je. Čeprav se tudi sama s tem še malce težko soočam. Priznam, razvadila sem se biti v centru in imeti vse na dosegu roke. Sem pa sedaj, ko sem potovala po Srbiji videla, da so vse te razdalje po Ljubljani pravzaprav  zelo majhne. Srečala sem žensko, ki vsak dan potuje 3 ure z vlakom v službo (verjetno za zelo borno plačilo). S tem da ne omenjam vlakov v Srbiji, ki nikakor niso podobni našim. Ljudje, ki živijo v Beogradu, si verjetno nikoli niso niti zamišljali, da bodo imeli vse na dosegu roke. V glavnem mestu, kjer živi skoraj toliko prebivalcev, kot je vseh nas slovencev, je to tako ali tako nemogoče. Pa vednar se s tem sprijaznijo. Pol ure do delovnega mesta jim pomeni zelo malo. Tam dobiš občutek, da čas samo nam pomeni tako zelo (pre)veliko.

Največji problem je, da je težko najti dovolj veliko dvo sobno stanovanje v centru Ljubljane (Bežigrad, Šiška) za naše finančne zmožnosti.
Ali je stanovanje majhno dvosobno - kar neizbežno potegne za seboj, da bom celo življenje spala na raztegljivem kavču. Da ga bom morala vsak večer raztegovati (vem koliko se mi včasih ne ljubi niti potegniti spodnjega jogija izpod postelje, kaj šele kaj več). Da bom mogla vedno nekoga poditi nekam, ko se bom želela normalno kot človek spočiti. Da bom dejansko imela obiske vedno v svoji spalnici… oziroma dnevni sobi. Malo drugače bi bilo, če bi tam živela sama (s svojimi majhnimi otroki). Razlika pa je, če na majhni kvadraturi živi več odraslih oseb, kjer ima vsak svoje želje, predstave in potrebe. Iz izkušenj vem, da (pre)majhno stanovanje lahko spremeni marsikaj… oziroma povedano drugače - potrebno je veliko veliko več prilagajanja.
Če je stanovanje dovolj blizu centra, ponavadi potegne za seboj tudi letnik gradnje. Pravijo mi, da so bloki od leta 1965 dalje grajeni protipotresno. Super! Ampak če pogledam malo v prihodnost… če bom kdaj stanovanje prodajala, bo vsakdo verjetno raje kupil stanovanje v bloku, ki je 20 let mlajši. Kakšna je verjetnost, da bo pretehtala bližina centra, če se tudi blizu centra gradijo novi bloki? Ampak ne le to. Takšna stanovanja so že takoj v štartu potrebna prenove. Ko prideš v stanovanje na ogled, velikokrat nisi pozoren na vse malenkosti. Ampak 45 let stara okna, radiatorji in kopalnica… Če ni potrebno prenove sedaj, bo pa v nekaj (zelo malo) letih, zagotovo potrebno. Od kje nam bo tedaj denar, če ga ni sedaj?! In kako živeti v stanovanju, kjer se obnavlja kopalnica… Hodiš k sosedu umivat zobe, na wc, in podobno?! Tisti, ki NIKOLI ni živel v starem stanovanju ne ve, kako je to (in na žalost si tega sploh ne zamišlja). Okna puščajo in pozimi piha skozi njih. Sliši se VES hrup. Vsake toliko poči kakša cev. Potrebna je menjava pipe, wc školjke in kotlička… Seveda, to se tistim, ki ne živijo v takšnem stanovanju ne zdi noben problem. Ampak JE! Problem je, ker je nakoncu tako kot s starim avtomobilom - zanj plačaš malo, vendar skozi leta toliko vložiš vanj, v vsa dela in popravila, da se ti nakup cenovno skoraj ne izplača. Kaj šele prodaja - avto zaradi starosti izgublja na ceni, nihče pa ne vidi, da je bilo vanj vloženo malo morje denarja. In za obnovo stanovanja (torej tla, vrata, okna, radiatorji…) potrebuješ okoli 15.000 evrov. Da me ne bo kdo narobe razumel - ne želim celotnega stanovanja po zadni modi (zato ker vem, da so to visokoleteče sanje, ki si jih ne morem privoščiti), vendar pa tudi ne želim živeti v razpadajočem stanovanju, kjer mi bo več časa vzelo vsakomesečno popravilo nečesa, veliko denarja in po možnosti še kakšno sobivanje s ščurki. Been there, done that… NO tHanX!
In še ena stvar mi je pri stanovanju ZELO pomembna: balkon. Dokler sem živela v hiši in kasneje v stanovanju z balkonom, si tega sploh nisem predstavljala. Mislila sem si, da perilo pač sušiš notri na toplem. Če pa želiš kavo ali sonce, pa greš ven… na klopico, na kavico… My ass!! Tako pogrešam balkon, da sploh ne morem povedati. Da bi obesila pranje, da bi postavila superge tja, da bi se usedla in poslušala petje ptic, da bi lovila še zadnje sončne žarke, da bi se zaljubljeno pogovarja v mesečini… Tu prav drži rek: “Ko nekaj izgubiš, šele takrat ugotoviš kako zelo odnese s seboj tudi del tebe”.

Torej, da strnem svoje zbegane misli… ŽELIM SI…
Dvosobnega stanovanja, ki bo dovolj veliko, da bom lahko v kuhinjo postavila en trosed. Potem pa naj bosta dve manjši spalnici (tako kot imam sedaj) in normalno velika kopalnica (da lahko postavim notri pralni stroj). Majhen hodnik, ker sicer zavzame čisto preveč kvadrature. In dovolj velik (cca 6kvadratov) balkon. Želim si stanovanja v nizkem bloku, saj so stolpnice zaradi prevelikega števila ljudi manj očuvane; in sicer v 1., 2. ali 3. nadstropju. Po možnosti s pogledom na park (ali pa vsaj ne na najbolj prometno ulico). Da ima stanovanje normalna okna (in ne da izgleda kakšna soba kot shramba). Da je v stanovanju plin za kuhanje, sem se že sprijaznila. Plinski bojlerji v kopalnicah pa me še vedno strašijo. Tudi kuhinjo bi za začetek lahko uredila po svoje - staro barvo očistila in na novo živo pobarvala. Želim si le dobrega hladilnika (tistega samostoječega), nenazadnje 4 različni ljudje tudi potrebujejo velik hladilnik.; ter novo pečico (+ štedilnik). Zelo rada pečem (in kuham), tako da že od vedno sanjam o dobrih pripomočkih za to Spim lahko na tleh. Televizijo imam lahko svojo. Omare pa so, v primerjavi z vsemi ostalimi cenami, tako ali tako najcenejša zadeva. Želim, da pozimi pri vsej kurjavi, ne bom potrebovala svojega radiatorja, da me ne bi zeblo; da se poleti ne bi kuhala v stanovanju.
Želim si, da bi se (v katerem koli stanovanju že) razumeli, spoštovali in imeli še naprej radi.

Na, pa sem izrekla svoje želje. Sama sebi se ne zdim preveč zahtevna…
Žalostna sem, ker se stvari ne odvijajo po planu (pa niti ne največ zato, ker ne bi našla pravega stanovanja)…

Kljub vsemu še vedno verjamem, da bo tako, kot mora biti. Da se bodo stvari obrnile in bomo ob pravem času, na pravem mestu našli pravo stanovanje. Vem, da se bo uredilo… tolaži me, ker mi ob strani stojijo moji najdražji. Hvala vam*

Vse se zgodi z razlogom pravijo... in to me navdaja z optimizmom

Nisem odvisna od sladoleda… Nasploh sladke stvari jem bolj poredko. Ne ker bi se držala nazaj zaradi postave ampak ker mi sladke stvari preprosto le redko pašejo. Ko pa se mi pocedijo sline, čisto padem v sladko razvajanje

Včeraj sem (po nasvetu prijateljice) odkrila nov - res odličen sladoled. Narejen je iz riževega mleka, zato je primeren za vegetarijance, za ljudi z alergijami in tudi za ljudi, ki imajo težave s holesterolom… Baje je tudi lahko prebavljiv. Nedvomno pa je tisto najboljše pri tem sladoledu OKUS. Meni se je najbolj dopadla banana - pravi okus banane, pravi koščki banane v sladoledu… Mlajskica, prava poslastica

Resnično sladoled vreden greha
(Cene sladoleda, ki ga lahko kupite tu, pa raje ne omenjam)

Home sweet home
Prav lepo je priti domov, kjer veš da te čaka topla postelja in udobna blazina
Lepo je biti s cimri… še posebej če so ti oK… vendar komaj čakam dan, ko bom z dopusta prišla k SEBI domov, ko bo edino potrebno delo razpakiranje kovčkov… in ko bom vedela, da če stanovanje pustim čisto, bom v čisto prišla. Saj odštevam dneve in molčim, ampak včasih me nered prav vrže s tira. Sicer pa… saj je vseeno, saj ne bom več dolgo tu

To poletje sva si res zastavila popotniško Včasih v spanju (preden odprem oči) sploh ne vem kje sem in v kateri postelji spim
Malo na morju - Slovenija in Hrvaška, malo v hribih - čisto ob meji, v Beli Krajini… Sedaj pa še… Srbija, here we come!

Popotovanje bova začela v Beogradu. Z vlakom bova nadaljevala pot v Niš in nato še v Prokuplje. Vmes bova skočila še v Kragujevac in če bo le mogoče, pred povratkom nazaj v Slovenijo, še v Novi Sad. Veliko dobrih in prijaznih ljudi, odlična hrana in sproščeno vzdušje… Kaj lepšega bi si človek sploh lahko želel Vse je tako preprosto, a vseeno tako polno - veselja, smeha, dobrote…

Se vidimo kmalu!

Na morju je bilo super… Lepo sončno in vroče ozračje, toplo in slano morje, dobra družba in veliko zabave. Manjkala ni niti dobra glasba

Se pa ne bi branila še enega tedna, nekje ob morju… ko bi v viseči mreži v senčki poslušala spodnji komadič

Že preden sva se odpravila na morje, sva v mislih ohranila eno posebno stanovanje. Po vseh ogledih kar sva jih imela, je to stanovanje res dobro. Videla sva res že veliko stanovanj, različne razporeditve, lokacije, ohranjenost stanovanja. Le malo je takih stanovanj, ki so nama dala misliti in slednje je eno izmed njih.

Ima dobro razporeditev - dovolj velik hodnik (a ne prevelik, kot je v navadi). Dve precej veliki sobi z velikimi okni (svetli). Dovolj velika kopalnica kljub temu, da ima notri banjo (kar meni sicer zelo ustreza ). Velika kuhinja, ki se jo dejansko da uporabiti kot zelo bivalni prostor. In velik balkon v črko L. To ponavadi v blokih lahko le sanjaš. Blok je nizek (2 nadstropje od 4) in dokaj lep na pogled. Letnik bloka je super. Edino kar me moti je to, da ima plinske cevi po bloku, ki služijo za kuhinjo (čeprav sva ugotovila, da se na plinu kuha hitreje in ceneje). Soseska je fajna, saj je sicer tam precej blokov, ampak je dovolj parkirnih mest (vsaj tak občutek sem dobila). V naselju je tudi vrtec in baje osnovna šola. Naselje pa je mirno in tiho saj ni direktnega prometa (razen kar se pripelješ domov do bloka). Ima pa tudi dovolj zelenja in parkov za igranje (klopice, gugalnice, itd). Do LPP številka 6 imaš pet minut (ali še manj) hoje. Malo pa nama daje misliti tudi to, da je precej oddaljena lokacija. Ampak po eni strani je dobiti idealno lokacijo itak težko. Lažje bi bilo pri najemu stanovanja. Kupuješ pa za dlje časa in je bolj pomembno to, kako se ti počutiš v okolici in samem stanovanju. Dejstvo je tudi, da ta naselja, ki so sicer praktična (ker so blizu centra) imajo večinoma stare bloke ali pa res nove. Velikokrat pa so tudi polna stolpnic, kar je novejšega. Po drugi strani pa se prav tako velikokrat zgodi, da živiš načeloma blizu vse infrastrukture, a vendar delaš tako oddaljeno, da potrebuješ precej časa za pot.

Kakorkoli že, odločitev bo kmalu padla…

Dobili smo METO. Malo srčkano METO
Končno je prišla punčka. Vsi bi bili veseli tudi fantka, ampak punčke smo si, po dveh fantih, resnično želeli. Sestrična je danes rodila s carskim rezom. Sicer še ne vemo koliko je velika in težka, ampak pomembno je, da je z vsemi vse oK.

Sedaj pa komaj čakam, da švignem na obisk

Vse je tako enostavno… a zakomplicirano. Vem kaj bi povedala, a mi gre težko iz jezika.

Ni mi všeč samoumevnost, a vendar jo je veliko. Sem oseba, ki je pripravljena dati veliko. Ne zato, ker bi rada dobila nazaj, ne zato ker moram…preprosto zato, ker tako čutim. Taka sem, that`s just me! Bom pomagala, brez problema. Posodila zadeve. Preklicala folk, če nekdo nekaj rabi. Se angažirala in organizirala, da pomagam nekomu rešiti problem. Nekoga nekam peljala. Skratka… veliko je situacij, ko priskočim na pomoč. Sebe ne vidim kot odrešitelja, vendar se res dobro počutim, ko vem, da sem storila dobro delo.

Zgodba se začne zapletati, ko se okoli tebe nabere nekaj oseb, ki jim konstantno nekaj pomagaš. Kot že rečeno, to ni problem. Problem se pojavi, ko pričakujem od takšnih oseb nazaj podporo… to kar sem jim jaz dala. Ne rabim materialnega povračila. Želim le tisto pravo prijateljstvo ali kolegialnost, ko nekomu pomagaš zato ker se ti to zdi prav. Ne zato ker moraš… ne zgolj zato, ker je on tebi pomagal. In ko tako na nekoga računaš, potem pa vidiš, da si lahko pomagaš le sam… si pretresen. Ko se to zgodi drugič, si razočaran. V tretje pa šele vidiš, da skoraj sam iz sebe delaš norca. Medtem ko kdaj pride tudi situacija, ko ti nekomu ne moreš pomagati ( z dobrim opravičilom), pa je oseba užaljena. Ker je pomoč postala tako fuckin samoumevna
In še takrat imam jaz slabo vest… razmišljam, če ne bi vseeno lahko bila na dveh mestih ob istem času…

Zaplete pa se tudi pri drugi strani. Ko nekomu narediš uslugo in pričakuješ nazaj nek feedback. Kolega, znanec, prijatelj… Sama ne morem mimo tega, da ne bi imela občutka dolžnosti oziroma vsaj hvaležnosti (odvisno za kakšno stvar gre). Na primer: ko sem naredila izpit, sem bila velikokrat (beri vedno) šofer. Poleg tega, da sem vozila (in nase prevzela precej odgovornosti) sem morala trezna (kar mi je sicer čisto odgovarjalo) prenašati pijane ljudi. Uredu, saj so prijatelji. Takrat nisem na to gledala tako. In vsakemu se je zdelo samoumevno, da plačam vse jaz. Bencin, avto mi dajo starši… kot bi se vozila sama. To so bile predvsem osebe, ki niso imele izpita. Take osebe se sploh ne zavedajo realnosti. Dobila sem kakšen hvala… več pa za vse prevožene kilometre (naredila sem jih tudi po 30 na večer več kot bi jih sicer če bi bila sama) očitno nisem zaslužila. Ampak dobro, sama sem bila kriva da je bilo tako. Še danes pa se dostikrat zgodi, da se nama kdo pridruži v avtu. In če ne povabim zraven imam občutek kot da se jim to zdi čudno. Nikoli noben ne vpraša, če je kaj dolžan. Tudi če se pelje večkrat, ne prispeva za cestnino… Zakaj? Ker jim je samoumevno, da se peljejo s tabo, če greš v isto smer. Vendar pa nihče nikoli ne pomisli, da je s tem avto težji… pokuri več, obraba je večja. In stroške nosiš ti, kot lastnik avtomobila. Dobro, ni to zdaj ker se nekdo enkrat pelje s teboj 5km. In večinoma tudi resnično rečeš človeku, ki se ponudi, da ti nič ne dolguje. Bolj kot denar, je pomembno to, da pokaže hvaležnost in s tem resnično ceni to, da si mu naredil uslugo.
Brez tega pa se vse zdi tako samoumevno, tako samemu sebi namen… tako kot da ne delaš dobro drugim, ampak slabo sam sebi.

Morda tudi jaz kdaj naredim kakšno napako… mi je kaj samoumevno. Ampak veliko težim k temu, da se to ne bi dogajalo. Da to, da mi mami opere (slučajno) perilo, ni nekaj normalnega. Da je skuhano vsak dan toplo kosilo, ni samoumevno… čeprav se marsikateremu moškemu (pa tudi ženskam, ki jih še pri pozni starosti razvajajo mamice) to zdi.

Z malo več prijaznosti in manj samoumevnosti, bi marsikateri odnos postal toplejši in bolj poln. Marsikateri dan bi bil bolj nasmejan. Marsikatera služba bi bila zagotovo manj težka.

Tudi to, da obstajam, ni samoumevno. Vsak dan. Sem hvaležna.

¤ Vsako, še tako malo dejanje, je delček mozaika na poti k polnosti ¤

Pa sva se podala s kolesi okoli Ljubljane - po znameniti poti. Na prelep sončni dan sva uživala z vetrom v laseh Priznati moram, da je bilo kljub temu, da sem bila na koncu precej utrujena, super. Nekaj novega in predvsem dosežen cilj, ki sva si ga zadala. 35 kilometrov, kolikor sva pregonila, res ni malo, vendar je večinoma vse po ravnem. Le čez Golovec s kolesom sva se malo premučila… Gor je bil tak hrib, da sva kolesa vozila zraven… dol pa so me kmalu začeli boleti prsti od silnega držanja balance in tiščanja na zavoro. Ampak res, super je bilo. Lepo je videti Ljubljano še iz druge perspektive, ne le to kar vidiš iz avta.
Vendar pa sem rekla, da nujno napišem eno grajo na to pot. Večinoma je sicer lepo urejena. Ampak PREMALO JE OZNAK!!! Midva sva se skoraj na vsakem križišču izgubila in se potem nekaj časa vozila v napačno smer. Seveda sva bila brez zemljevida Mislim pa, da bi morali postaviti več tabel in ne da le enkrat na leto promovirajo to pot. Z oznakami bi bolje pokazali koliko cenijo zgodovino. Tisto enkrat na leto je podobno kot z dnevi žalovanja… Mora biti, ker se tako spodobi.
No ampak naslednjič bova že vedela kod in kam

Kdo ve kam naju pot pripelje v prihodnje
S kolesi se je res super potepat. Narediš si lahko super športno-izletni dan.

Danes sva uživala… kljub poletni vročini, ki nas je prišla končno pozdravit, sva se odpravila v Atlantis. Čeprav sem ljubiteljica bolj malih savn, sem se tudi sem odpravila z užitkom. Najraje imam infra savno ali pa finsko, ki ima manj kot 80 stopinj. V takšnih dlje časa zdržim in preprosto uživam.

Danes pa sva poleg celodnevnega lenarjenja, branja dobre knjige, smeha, kopanja in seveda savn, še prav posebno uživala. Privoščila sva si posebne tretmaje (savna z medom in mandljevim oljem za obraz, blatna savna, solna savna, itd). Najbolj pa naju je navdušila čokoladna savna. Res je nekaj posebnega. Kožo sva na razvajanje dobro pripravila že s pilingom (z blatno savno), nato pa sva jo, za zaključek dneva, še nahranila s potrebnimi vitamini. In še sedaj prijetno dišim po čokoladi Mljaski!

In že ko sem razmišljala o čokoladni masaži, mi je prišlo na uho, da je ta savna veliko boljša kot masaža. In moram se strinjati Nenazadnje se posvetiš celemu telesu in ga dobro nahraniš, masiraš pa se lahko tudi sam med savnanjem

Danes je bila Taja na pregledu. Čeprav ni imela nobenih problemov, sem jo naročila na pregled. Moja srčica je sicer zdrava, vendar ima žal probleme z zobki. Tako kot 70-80% psov od tretjega leta dalje ima zobni kamen. To lahko vodi v kasnejšo paradontozo, kar s časoma lahko pripelje do izpadanja zob. Ima pa tudi problem s sekalcem, za katerega veterinar meni, da bi ga bilo morda potrebno odstraniti (to bo točno vedel šele po odstranitvi kamna).

Vse lepo in prav, ampak malo me je prestrašil veterinar. Rekel je, da se včasih kuža ne zbudi iz narkoze. Sicer so nekatere pasme bolj podvržene takšnim tveganjem, vendar ker je moja lubica mešanec, ne ve točno napovedati. Tudi to, da je že bila operirana ne spremeni tveganja. Sicer pravi, da je tveganje takšno kot pri ljudeh, vendar me vseeno mora opozoriti na to.
Sedaj se moram odločiti ali jo naročim, da ji odstranijo kamen in odstranijo zobek. Ali naj počakam, da jo ta sekalec začne boleti. Rada bi ji pomagala… vseeno pa me je strah.

Upam, da se bo kmalu pokazalo kaj mi je storiti.