Dancing in the sea

Včeraj se je spet zgodila ena nepričakovana smrt. Poznala sem ga, poznam njegove. Imel je raka. Takšna smrt sicer pretrese, vendar malo manj kot samomor. Čeprav je bil mlad, mlajši od mojih staršev.

Ne vem ali zadnje čase samo toliko slišim, ali se resnično dogaja toliko groznih in pretresljivih stvari. Potresi, poprave, smrti na cesti, bolezni, ki niso ozdravljive, samomori… Zavedam se, da je to življensko. Vseeno pa mi ni vseeno. Pretrese me in da mi misliti. Hkrati pa me postavi na realna tla. Potrebno je živeti danes. Ta trenutek je pomemben. Ne vemo kaj nas čaka jutri. Vedno so ljudje, ki jim gre bolje kot nam (vsaj na videz). Je pa tudi nekaj takih, ki jim gre slabše.

In na tem mestu se iz srca zahvaljujem za to kar sem in kar imam. Ponosna sem nase, na vse moje. Hvaležna, da so mi bili namenjeni MOJI starši in moj brat. Moja babi in dedi. Posledično vsi ostali bližnji (neimenovani, a vseeno zelo pomembni).
Da sem imela možnost šolanja. Da sem zdrava. Da lahko tečem, rolam, kolesarim… ker to pomeni, da imam noge, ki me nosijo. Da se lahko smejim, ker pomeni da sem srečna. Da se lahko jokam, ker to pomeni, da čutim. Tudi če sem kdaj razočarana, užaljena ali prizadeta…
Ugotovila sem, da moram biti nenehno zaposlena. Nenehno v gibanju. Nekaj moram početi in se počutiti koristno. Tudi če sem prosta, moram ali športat ali si zapolniti prosti čas - brati knjigo, ustvarjat… Tako ali tako vedno razmišljam; in če se počutim nekoristno potem pridejo negativne misli.

Sicer pa: tudi dež mora padati, da smo potem, ko sije sonce veliko bolj veseli in hvaležni.
In smo spet pri mavrici, ki je mešanica obojega… pa prav tako čudovita, mar ne